Projekt Izgubljene kočevarske vasi

Izberi jezik

  • O projektu Izgubljene kočevarske vasi

    Od srede 14. stoletja do leta 1942 je bilo na Kočevskem okrog 800 kvadratnih kilometrov veliko nemško jezikovno območje. Nacistična okupacijska oblast, ki je iz večih dežel v Evropi množično preseljevala svoje rojake v rajh, je po italijanski zasedbi Kočevske leta 1941 preselila tudi majhno (okoli 12.000 oseb) nemško narodnostno skupino na Kočevskem. Določili so ji območje ob Savi in Sotli na Spodnjem Štajerskem, s katerega so pred tem izgnali večino Slovencev.Po drugi svetovni vojni je bila usoda kočevskih Nemcev takšna kot usoda drugih Nemcev na Slovenskem. Tiste, ki se ob koncu vojne niso umaknili z nemško vojsko, in tudi nekaj tistih, ki so ostali na Kočevskem, so nove jugoslovanske oblastiizgnale v Avstrijo. Kasneje so se razkropili in naselili po avstrijskih in nemških pokrajinah, precej pa jih je odšlo v ZDA. Izselitev kočevskih Nemcev, vojno opustošenje, povojno propadanje ter načrtno rušenje predvsem sakralnih objektov sredi 50. let prejšnjega stoletja, so imeli za to območje daljnosežne in usodne posledice. Več kot polovica od 176 vasi na Kočevskem je bilo porušenih in jo danes prerašča gozd, od 123 cerkva se jih je ohranilo le 28, od okoli 400 kapelic in znamenj jih najdemo le še desetino. Številna pokopališča so zravnana ali pa so bili nemški nagrobniki na njih odstranjeni. Poleg spremenjene narodnostne podobe so se korenito spremenile tudi gospodarske in lastninske razmere in zemljiška sestava območja.Kraški in gozdni teren Kočevskega Roga je s svojimi globokimi brezni po vojni služil tudi za množične poboje nekaj tisoč vrnjenih domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega gibanja. Kmalu so na tem območju nastala kazenska in delovna taborišča in obsežno zaprto območje s posebnim režimom. Danes le še redki materialni ostanki spominjajo na 600 letno navzočnost nemške narodne skupine sredi slovenskega ozemlja. Na predstavitvenih tablah zato s sliko in besedo odkrivamo podobe nekdanjih vasi, krajine in prebivalcev, ki so stoletja sooblikovali Kočevsko. Avtor teksta: dr. Mitja Ferenc

  • O projektu "Izgubljene kočevarske vasi"

  • 1
  • 2

Kot kaže franciscejski kataster iz leta 1824, so bile stanovanjske hiše večinoma lesene in so stale ob vzhodni strani ceste. Posest je bila razdeljena na ozke in pravilne deleže, zato so stale stavbe tesno druga ob drugi, z ožjim delom obrnjene proti cesti. Za stanovanjskimi poslopji so se vili gospodarski objekti, sadovnjaki, njive, pašniki in gozd. Kmetje so imeli parcele z sadovnjaki in njivami tudi na drugi strani ceste.

Vse do leta 1880 je število vaščanov naraščalo, tako da je v 19 hišah takrat prebivalo že 131 ljudi. Tako kot iz drugih kočevskih vasi, so domačini tudi iz Vrbovca odhajali »s trebuhom za kruhom« čez Atlantik. Leta 1910 je v 23 hišah živelo le še 77 oseb. Trend izseljevanja se je nadaljeval v naslednjem desetletju. Zadnji uradni popis v Kraljevini Jugoslaviji leta 1931 je zabeležil le še 57 oseb. Osem od 21 hiš je bilo praznih, ena pa v ruševinah. V vasi so živeli skorajda le kočevski Nemci. V letih 1880–1910 so avstrijski popisi našteli od dva do devet »Slovencev«. Jugoslovanski popis iz leta 1921 je naštel le še enega, kasneje pa ni bilo nobenega več.

Večina prebivalcev je živela od kmetijstva in gozdarstva in tudi od značilne kočevarske dejavnosti – krošnjarstva. V vasi sta bila vsako leto dva sejma. Razvoj vasi pa je najbolj oviralo pomanjkanje vode. V naselju je bil urejen samo skromen beč.

Šola in župnijska cerkev sta bili v 3 km oddaljenem Polomu, kjer je bilo tudi pokopališče. Še danes sta na njem dva ohranjena nagrobnika, in sicer za Aloisa Hönigmana iz hiše št. 11 in za Johanna Hönigmana iz hiše št. 10. Vrbovec je do leta 1933 sodil v občino Polom, po združitvi manjših občin pa v 11 km oddaljeni Stari Log.

Po okupaciji leta 1941 je celotna Kočevska postala del Kraljevine Italije, kar je razočaralo prebivalce Vrbovca in drugih kočevarskih vasi. Želeli so živeti znotraj nemškega rajha. Zato so pozimi 1941 zapustili Kočevsko in se preselili na območje ob Savi in Sotli (Spodnja Štajerska), ki naj bi postalo del nemške države. Iz Vrbovca je 2. decembra 1941 odšlo 53 oseb iz 12 hiš.

Izselile so se družine iz naslednjih hiš: št. 1 Josef Högler, 10 oseb; št. 2 Alois Högler, 2 osebi; št. 4 Maria Lackner, 1 oseba; št. 5 Josef Hönigman, 4 osebe; št. 7 Josef Eppich, 6 oseb; št. 8 Anton Lobe, 3 osebe; št. 10 Alois Kösel, 2 osebi; št. 11 Franz Hönigmann, 6 oseb; št. 12 Rudolf Jonke, 6 oseb; št. 13 Ferdinand Högler, 9 oseb; št. 19 Alois Eppich, 4 osebe; št. 23 Josef Eppich, 3 osebe.

Po njihovem odhodu je vas opustela, po koncu vojne pa je bilo vseh 16 hiš neuporabnih. Posest je postala državna last, saj so jo zaplenile jugoslovanske oblasti. Po vojni so v vasi živele še največ tri družine, po letu 1981 pa vas ni imela več nobenega prebivalca. Zadnji dve desetletji je Vrbovec spet zaživel kot tipično počitniško naselje.

Cerkev Marije Snežne in kapelica sv. Tomaža

Domneva se, da je bila kmalu po ustanovitvi vasi, sredi 16. stoletja zgrajena vaška podružnica Marije Snežne. Novo, zidano stavbo, ki se je ohranila do II. svetovne vojne, so verjetno postavili stoletje kasneje. Z imenom Maria Hülff in Tiefenthal jo je popisal Valvasor leta 1689. Legenda pravi, da so jo postavili vaščani v čast Marije Snežne, ker je sredi nekega poletja zapadel sneg.

Cerkev je na Kočevskem veljala za cilj božje poti. V drugi četrtini 18. stoletja so jo povečali in barokizirali. Tloris je kazal pravokotno ladjo in tristrano zaključen prezbiterij. Ob severni steni so dozidali zvonik. V zvoniku so do I. svetovne vojne viseli trije bronasti zvonovi z napisi. Dva sta bila ulita v livarni Samassa (1740, 1804), eden pri Z. Reidu (1768). Cerkvena notranjost je bila poslikana z nabožnimi prizori, tla so bila tlakovana s kamnom. Veliki oltar je bil razkošen, zlat in rezljan baročni izdelek z letnico 1679.

Po II. svetovni vojni svetišča niso več uporabljali in je počasi propadalo. Cerkev so podrli leta 1951. Novi naseljenci so v zadnjih letih lokacijo cerkve očistili, tako da je znova viden njen tloris.

Kapelica sv. Tomaža je bila postavljena ob cesti proti Mali Gori, okoli 2 km proč od vasi. Še danes lahko vidimo oba stebra in del zidu.

Vrbovška ali Popisana jama

Arheologi so skupaj z jamarji raziskovali Vrbovško ali Popisano jamo, ki leži nedaleč od vasi, pribl. 1,5 km južno. V kraški jami so našli sledove prazgodovinske poselitve.

Predstavitev vasi v besedi in sliki

  • All
  • Borovec Pri Kočevki Reki
  • Czmk
  • GLAŽUTA, Karlshütten, Gloschhittn
  • INLAUF, Inlauf, Inlaf
  • Izgubljene Kočevarske Vasi
  • JELENDOL, Hirisgruben
  • KUKOVO, Rapljevo, Kukundorf, Kukndoarf
  • Mitja Ferenc
  • Morobitz
  • Mröbitz
  • Nemška Loka, Unterdeutschau, Agə
  • ONEK, Honegg, Wrneggə
  • RAJHENAV, Reichenau, Reichenagə
  • Rajndol, Reintal, Reintol
  • Tvkocevje
  • VERDRENG Podlesje, Verdreng, Vərdreng