Projekt Izgubljene kočevarske vasi

Izberi jezik

  • O projektu Izgubljene kočevarske vasi

    Od srede 14. stoletja do leta 1942 je bilo na Kočevskem okrog 800 kvadratnih kilometrov veliko nemško jezikovno območje. Nacistična okupacijska oblast, ki je iz večih dežel v Evropi množično preseljevala svoje rojake v rajh, je po italijanski zasedbi Kočevske leta 1941 preselila tudi majhno (okoli 12.000 oseb) nemško narodnostno skupino na Kočevskem. Določili so ji območje ob Savi in Sotli na Spodnjem Štajerskem, s katerega so pred tem izgnali večino Slovencev.Po drugi svetovni vojni je bila usoda kočevskih Nemcev takšna kot usoda drugih Nemcev na Slovenskem. Tiste, ki se ob koncu vojne niso umaknili z nemško vojsko, in tudi nekaj tistih, ki so ostali na Kočevskem, so nove jugoslovanske oblastiizgnale v Avstrijo. Kasneje so se razkropili in naselili po avstrijskih in nemških pokrajinah, precej pa jih je odšlo v ZDA. Izselitev kočevskih Nemcev, vojno opustošenje, povojno propadanje ter načrtno rušenje predvsem sakralnih objektov sredi 50. let prejšnjega stoletja, so imeli za to območje daljnosežne in usodne posledice. Več kot polovica od 176 vasi na Kočevskem je bilo porušenih in jo danes prerašča gozd, od 123 cerkva se jih je ohranilo le 28, od okoli 400 kapelic in znamenj jih najdemo le še desetino. Številna pokopališča so zravnana ali pa so bili nemški nagrobniki na njih odstranjeni. Poleg spremenjene narodnostne podobe so se korenito spremenile tudi gospodarske in lastninske razmere in zemljiška sestava območja.Kraški in gozdni teren Kočevskega Roga je s svojimi globokimi brezni po vojni služil tudi za množične poboje nekaj tisoč vrnjenih domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega gibanja. Kmalu so na tem območju nastala kazenska in delovna taborišča in obsežno zaprto območje s posebnim režimom. Danes le še redki materialni ostanki spominjajo na 600 letno navzočnost nemške narodne skupine sredi slovenskega ozemlja. Na predstavitvenih tablah zato s sliko in besedo odkrivamo podobe nekdanjih vasi, krajine in prebivalcev, ki so stoletja sooblikovali Kočevsko. Avtor teksta: dr. Mitja Ferenc

  • O projektu "Izgubljene kočevarske vasi"

  • 1
  • 2

 

Naselje sodi med starejše vasi na Kočevskem, ki so jo naselili že Slovenci pred prihodom nemških kolonistov. V pisnih virih je prvič omenjena leta 1498 v urbarju urada Kočevska Reka kot Barobetz. Obsegala je šest zemljišč (hub), ki so bila leta 1574 že razpolovljena med 12 posestnikov (45–50 oseb). Vas je imela lastnega župana. Leta 1824 je imela 26 hiš in cerkev.

Razvila se je v tip obcestne vasi, ki je zrasla iz zaselka ob križišču. Stanovanjska poslopja so stala neposredno ob vaški cesti, za njimi so bile običajno trakaste parcele s hišnimi vrtički in manjšimi sadovnjaki. Večina njiv je bila na zahodni in južni strani vasi. Gospodarska poslopja so stala v sadovnjakih. Vaščani Borovca so se preživljali s kmetijstvom, krošnjarjenjem in prodajo lesa ter obrtjo. Vas je imela dve gostilni in ob njih trgovini z mešanim blagom ter mesarijo, krojača, mizarja in čevljarja. Med obema svetovnima vojnama se je razvila v manjši letoviški kraj in izhodišče za izletnike, ki so obiskovali okoliške hribe, predvsem Krempo. Zaradi lege in ugodne klime so vas samozavestno imenovali »kočevska Švica«.

Glede na avstrijske popise je bilo število prebivalcev razmeroma stalno - največje leta 1900, ko je Borovec štel 135 prebivalcev, in najmanjše leta 1890, ko je v njem živelo 115 ljudi. Največ Slovencev je bilo navzočih leta 1880 - 27. Med poslednjim uradnim popisom prebivalcev Kraljevine Jugoslavije leta 1931 je imel Borovec 35 hiš in 127 prebivalcev. Do leta 1933 je bil Borovec upravna občina, nato je sodil v občino Kočevska Reka, od katere je bil oddaljen 7 km. Župnija in šola sta bili v kraju samem. Gasilsko društvo, ustanovljeno leta 1890, se je ponašalo s svojim domom.

Potem ko se je 25. in 26. novembra 1941 iz 31 hiš izselilo 134 kočevskih Nemcev, je v dveh hišah ostalo šest Slovencev. Opuščeno vas je italijanska vojska med veliko ofenzivo poleti 1942 požgala v celoti. Ob koncu vojne je bilo vseh 31 hiš neuporabnih in opuščenih. Od začetka 50-ih let prejšnjega stoletja pa vse do demokratičnih sprememb leta 1990 je bil kraj del zaprtega območja Kočevska Reka. Tukaj so uredili kmetijsko državno posestvo in naselili ljudi. Leta 1948 je v dveh hišah prebivalo 32 oseb, pet let kasneje je v 13 hišah živelo 128 ljudi. Leta 1953 so bila k naselju Borovec, ki je dobil pristavek »pri Kočevski Reki«, priključena naselja Pleš, Ravne, Draga in Inlauf. Leta 1971 so še našteli 79 oseb, deset let kasneje le 41. Do leta 2010 je število prebivalcev počasi naraščalo: našteli so 61 ljudi.

Danes ima Borovec skupaj s priključenimi zaselki 17 oštevilčenih hiš. Ohranjenih je zgolj nekaj stanovanjskih poslopij starega naselja. Zaradi novih stavb in gospodarskih poslopij, ki so jih brez sistema pozidali ali prezidavali po vasi, je zabrisana podoba nekoč strnjene, premišljene obcestne vasi. Pokopališče je bilo uničeno okoli leta 1953. Starejše ohranjene stavbe so še šola, župnišče in hiša št. 5 na južnem robu vaškega jedra. Šolsko poslopje so zgradili leta 1859. Leta 1896 so šolo razširili v dvorazrednico. V šolski okoliš so sodila naselja Borovec, Pleš, Ravne, Inlauf, Draga in do leta 1923 tudi Dolnja in Gornja Briga ter Prežulja. Leta 1919 so ukinili enega od dveh nemških oddelkov in vpeljali slovenski pouk. Po II. svetovni vojni v njej pouka ni bilo več, objekt pa je dobil gostinsko namembnost. Desno od vhoda je na pročelje pritrjena spominska plošča žrtvam, padlim v NOB. Zemljišča v vasi leta 2013 v glavnem pripadajo Javnemu podjetju Snežnik, ki ima v jedru vasi velike hleve. V vasi je vodovod, ki je speljan iz izvira severno od vasi. Manjša mlaka je tik ob cesti in hlevih. Na južni strani je bila nekdaj večja mlaka, kal za napajanje živine.

V vasi se je rodil kočevsko-nemški lingvist dr. Walter Tschinkel, avtor besednjaka Worterbuch der Gottscheer Mundart v dveh delih (1973, 1976).


Lokacija cerkve sv. Mihaela

Župnija je bila v Borovcu ustanovljena leta 1792. Imela je dve podružnici in dve kapeli; območje so leta 1987 vključili v župnijo Banja Loka. Župnik je skrbel za vernike iz vasi Borovec, Dolnja in Gornja Briga, Pleš, Ravne, Prežulja in Draga. Za novoustanovljeno župnijo je bil stari božji hram na robu vasi premajhen. Nova stavba s patrocinijem stare je bila zgrajena sredi naselja med letoma 1858 in 1863. Cerkev so leta 1943 požgali Italijani, ker je bila v njej začasna partizanska bolnišnica. Ruševine so odstranili leta 1952. Vidnih sledov svetišča ni več. Na lokaciji sta travnik in balinišče.

Župnišče

Domovanje duhovnika je stalo na severovzhodni strani vasi. V času turških vpadov, najkasneje v prvi polovici 16. stoletja je bila lokalija preurejena v tabor - manjšo utrdbo z izstopajočima valjastima stolpoma. Tabor izjemoma ni nastal ob cerkvi - slednje je bilo sicer običajno za druge vasi tega območja. Tabor so opustili v 18. stoletju, ko ni bilo več nevarnosti turških vpadov. V vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja je shema štiristrane utrdbe s tremi izstopajočimi stolpi. Ob omenjenih dveh stolpih je viden še utrjen stolp v jugozahodnem vogalu; morda je šlo za dodatno utrjen vhod. Tloris zgradbe je še razpoznaven v franciscejskem katastru. V drugi polovici 19. stoletja so stavbo prezidali. Dominirala je kot največja, edina nadstropna hiša na robu vasi.

 

Predstavitev vasi v besedi in sliki

  • All
  • Borovec Pri Kočevki Reki
  • Czmk
  • GLAŽUTA, Karlshütten, Gloschhittn
  • INLAUF, Inlauf, Inlaf
  • Izgubljene Kočevarske Vasi
  • JELENDOL, Hirisgruben
  • KUKOVO, Rapljevo, Kukundorf, Kukndoarf
  • Mitja Ferenc
  • Morobitz
  • Mröbitz
  • Nemška Loka, Unterdeutschau, Agə
  • ONEK, Honegg, Wrneggə
  • RAJHENAV, Reichenau, Reichenagə
  • Rajndol, Reintal, Reintol
  • Tvkocevje
  • VERDRENG Podlesje, Verdreng, Vərdreng