Projekt Izgubljene kočevarske vasi

Izberi jezik

  • O projektu Izgubljene kočevarske vasi

    Od srede 14. stoletja do leta 1942 je bilo na Kočevskem okrog 800 kvadratnih kilometrov veliko nemško jezikovno območje. Nacistična okupacijska oblast, ki je iz večih dežel v Evropi množično preseljevala svoje rojake v rajh, je po italijanski zasedbi Kočevske leta 1941 preselila tudi majhno (okoli 12.000 oseb) nemško narodnostno skupino na Kočevskem. Določili so ji območje ob Savi in Sotli na Spodnjem Štajerskem, s katerega so pred tem izgnali večino Slovencev.Po drugi svetovni vojni je bila usoda kočevskih Nemcev takšna kot usoda drugih Nemcev na Slovenskem. Tiste, ki se ob koncu vojne niso umaknili z nemško vojsko, in tudi nekaj tistih, ki so ostali na Kočevskem, so nove jugoslovanske oblastiizgnale v Avstrijo. Kasneje so se razkropili in naselili po avstrijskih in nemških pokrajinah, precej pa jih je odšlo v ZDA. Izselitev kočevskih Nemcev, vojno opustošenje, povojno propadanje ter načrtno rušenje predvsem sakralnih objektov sredi 50. let prejšnjega stoletja, so imeli za to območje daljnosežne in usodne posledice. Več kot polovica od 176 vasi na Kočevskem je bilo porušenih in jo danes prerašča gozd, od 123 cerkva se jih je ohranilo le 28, od okoli 400 kapelic in znamenj jih najdemo le še desetino. Številna pokopališča so zravnana ali pa so bili nemški nagrobniki na njih odstranjeni. Poleg spremenjene narodnostne podobe so se korenito spremenile tudi gospodarske in lastninske razmere in zemljiška sestava območja.Kraški in gozdni teren Kočevskega Roga je s svojimi globokimi brezni po vojni služil tudi za množične poboje nekaj tisoč vrnjenih domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega gibanja. Kmalu so na tem območju nastala kazenska in delovna taborišča in obsežno zaprto območje s posebnim režimom. Danes le še redki materialni ostanki spominjajo na 600 letno navzočnost nemške narodne skupine sredi slovenskega ozemlja. Na predstavitvenih tablah zato s sliko in besedo odkrivamo podobe nekdanjih vasi, krajine in prebivalcev, ki so stoletja sooblikovali Kočevsko. Avtor teksta: dr. Mitja Ferenc

  • O projektu "Izgubljene kočevarske vasi"

  • 1
  • 2


Ime kraja spominja na nekdanjo steklarno in njenega lastnika - kneza Karla Auersperga (nem. Karlshutte = slov. Karlova steklarna), ki jo je okoli leta 1835 postavil sredi gozdov ob cesti iz Grčaric proti Loškemu Potoku. Sprva so izdelovali steklene plošče, kasneje vzbočeno steklo. V steklarni je bil prvi parni kotel na Kranjskem. Uporabljali so ga kot pogon za brusilnico. Kremenčev pesek so kopali v okolici Novih Lazov, za topilno sredstvo pa so uporabljali pepeliko. Ostanki steklarne ležijo ob levi strani gozdne ceste, okoli 300 m od križišča, ki se v Glažuti odcepi proti jugu k Perhajmski koči in gozdarski koči Medvednica.

Zaradi nerentabilnosti in oddaljene lege so steklarno pribl. leta 1851 opustili in prenesli v Kočevje, ob prostor rudnika. Tam je delovala do leta 1886. Zatem so jo zaprli in podrli. O rentabilnosti steklarne se je ohranila anekdota, po kateri naj bi se Auersperg gostom rad pohvalil, da pijejo iz najdražjega servisa na svetu, ki je vreden 30.000 goldinarjev. Toliko je namreč znašala izguba steklarne na Glažuti.

Knez Auersperg je okoli leta 1868 v neposredni bližini kraja, kjer je pred tem delovala steklarna, postavil še parno žago. Za tedanje razmere je bil kraj dobro izbran. Žaga je ves čas obratovanja dobivala dovolj hlodovine iz bližnjih obsežnih gozdov. Vodo za parni kotel so dobivali iz cistern, ki so bile povezana z zbiralnikom deževnice. Tega so zgradili tako, da so z betonskim zidom pregradili dolino v bližini žage. Ker je jez ob zmrzalih popokal in je voda pronicala v tla, so v cisterne z vseh strani napeljali žlebove in tako prestrezali deževnico. Kasneje so cisterne s cevmi povezali s studencem, ki je bil kilometer vstran. Auerspergova gozdna uprava žage ni upravljala sama, temveč jo je dajala v zakup, tako kot druge žage. Leta 1887 je Auersperg žago ponovno vzel v svoje roke in jo moderniziral. Tako je povečal letno kapaciteto, ki je znašala okoli 5000 m3 razžaganega lesa. Les - povečini jelke - so vozili čez Loški Potok in Bloke na 45 km oddaljeno železniško postajo Rakek. Ko je bila zgrajena kočevska železnica, pa so žagan les vozili v pribl. 20 km oddaljeno Ribnico.

V bližini žage so zgradili stanovanjska poslopja za delavce, voznike in tehnično osebje, kantino s skladiščem, hleve za vprežno živino in druge objekte. Tu je živelo pribl. 75 ljudi. Zgradili so tudi hišo za gozdarje in občasno bivališče kneza Auersperga. Februarja 1937 so za otroke delavcev na Glažuti odprli slovensko šolo.

Kočevski Nemci - devet ljudi iz treh družin oziroma dveh hiš - so se izselili 8. decembra 1941 v okviru šturma Grčarice. Aprila 1942 so partizanske enote uničile stroje na žagi, saj so na njej za italijansko vojsko žagali in parili les za puškina kopita. Kraj je bil po koncu vojne nenaseljen, uničene so bile vse štiri hiše. V naslednjih letih so obnovili ali zgradili gozdarsko hišo in leseni baraki za gozdne delavce ter konjska hleva. Glažuta je po vojni najprej sodila k Podpreski, zatem pa v občino Draga, Loški Potok, Sodražica in od leta 1960 v občino Kočevje. Od leta 1995 je Glažuta znova pod okriljem občine Loški Potok. Občasno je bila naseljena, od leta 1991 pa je brez stalnih prebivalcev.

Kapela Srca Jezusovega

Lesena kapela je bila postavljena na vidno mesto: na pobočje nad križiščem in hišami ob cesti. Na uravnanem podstavku so, kakor verjetno pri številnih starejših kapelah in cerkvicah, iz vidnih stičenih brun sestavili kočo s podaljšanim kapom nad vhodom. Dodali so simetrično dvokapno streho, krito s skodlami. Zadaj je stavba ob straneh prirezana. Sakralnost male koče označuje slemenski stolpič. Kapela je bila med vojno požgana. Kasneje je bila urejena kot počitniška hiša v obliki kapele. Sedanja ureditev, ki je verna kopija stare kapele (rekonstruirana po fotografijah in spominu), poudarja muzejsko prezentacijo.

Predstavitev vasi v besedi in sliki

  • All
  • Borovec Pri Kočevki Reki
  • Czmk
  • GLAŽUTA, Karlshütten, Gloschhittn
  • INLAUF, Inlauf, Inlaf
  • Izgubljene Kočevarske Vasi
  • JELENDOL, Hirisgruben
  • KUKOVO, Rapljevo, Kukundorf, Kukndoarf
  • Mitja Ferenc
  • Morobitz
  • Mröbitz
  • Nemška Loka, Unterdeutschau, Agə
  • ONEK, Honegg, Wrneggə
  • RAJHENAV, Reichenau, Reichenagə
  • Rajndol, Reintal, Reintol
  • Tvkocevje
  • VERDRENG Podlesje, Verdreng, Vərdreng