Projekt Izgubljene kočevarske vasi

Izberi jezik

  • O projektu Izgubljene kočevarske vasi

    Od srede 14. stoletja do leta 1942 je bilo na Kočevskem okrog 800 kvadratnih kilometrov veliko nemško jezikovno območje. Nacistična okupacijska oblast, ki je iz večih dežel v Evropi množično preseljevala svoje rojake v rajh, je po italijanski zasedbi Kočevske leta 1941 preselila tudi majhno (okoli 12.000 oseb) nemško narodnostno skupino na Kočevskem. Določili so ji območje ob Savi in Sotli na Spodnjem Štajerskem, s katerega so pred tem izgnali večino Slovencev.Po drugi svetovni vojni je bila usoda kočevskih Nemcev takšna kot usoda drugih Nemcev na Slovenskem. Tiste, ki se ob koncu vojne niso umaknili z nemško vojsko, in tudi nekaj tistih, ki so ostali na Kočevskem, so nove jugoslovanske oblastiizgnale v Avstrijo. Kasneje so se razkropili in naselili po avstrijskih in nemških pokrajinah, precej pa jih je odšlo v ZDA. Izselitev kočevskih Nemcev, vojno opustošenje, povojno propadanje ter načrtno rušenje predvsem sakralnih objektov sredi 50. let prejšnjega stoletja, so imeli za to območje daljnosežne in usodne posledice. Več kot polovica od 176 vasi na Kočevskem je bilo porušenih in jo danes prerašča gozd, od 123 cerkva se jih je ohranilo le 28, od okoli 400 kapelic in znamenj jih najdemo le še desetino. Številna pokopališča so zravnana ali pa so bili nemški nagrobniki na njih odstranjeni. Poleg spremenjene narodnostne podobe so se korenito spremenile tudi gospodarske in lastninske razmere in zemljiška sestava območja.Kraški in gozdni teren Kočevskega Roga je s svojimi globokimi brezni po vojni služil tudi za množične poboje nekaj tisoč vrnjenih domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega gibanja. Kmalu so na tem območju nastala kazenska in delovna taborišča in obsežno zaprto območje s posebnim režimom. Danes le še redki materialni ostanki spominjajo na 600 letno navzočnost nemške narodne skupine sredi slovenskega ozemlja. Na predstavitvenih tablah zato s sliko in besedo odkrivamo podobe nekdanjih vasi, krajine in prebivalcev, ki so stoletja sooblikovali Kočevsko. Avtor teksta: dr. Mitja Ferenc

  • O projektu "Izgubljene kočevarske vasi"

  • 1
  • 2

 

Krokar je znan pod imenom Ravenski pragozd ali Borovška gora. To je v Sloveniji največji pragozdni gozdni kompleks, kjer so z gospodarskim izkoriščanjem prenehali leta 1885. Pozneje je bilo samo nekaj manjših posegov v gozd - zadnji pred petdesetimi leti. Rezervat ima 76,96 ha površin. Krempa je gozdni rezervat, rastišče narcis (Narcisus poeticus) in razgledišče. Obsega 4,6 ha.

Ime naselja verjetno izhaja iz besede Einlauf, kar pomeni zatrep doline, ukanc, zatok. Naselje je bilo v znanih zgodovinskih virih prvič omenjeno kot Hinlaff v urbarju urada Kočevska Reka leta 1498. Takrat je obsegalo štiri cela zemljišča. Leta 1574 je imel Innlauf le dve celi in štiri polovična zemljišča s sedmimi posestniki ali desetimi domačijami, na katerih je živelo 35–40 oseb. Inlauf je v srednjem veku imel celo župana. Župani so skrbeli za pravočasne in redne dajatve posestnikov svojega območja. Kmetje iz Inlaufa in naselij, ki so sodila v urad Kočevska Reka, so morali denarne dajatve plačati nekaj dni po sv. Martinu, sredi novembra.

Inlauf je bil tip kolonizacijske obcestne vasi. Večina hiš je bila obrnjena k cesti z vzdolžno stranjo, kar je na Kočevskem redka oblika. V prvi polovici 19. stoletja je naselje imelo 13 hišnih številk. Med leti 1880 in 1921 je bilo število prebivalcev v vasi približno enako: od 68 do 80 ljudi. Po letu 1880 se je število Slovencev v vasi gibalo od 10 do 22. Prebivalci so se preživljali s kmetijstvom, večinoma pa z delom v gozdu. Večji upad prebivalstva so zabeležili leta 1931, med zadnjim uradnim popisom prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji. V 13 hišah je živelo 63 prebivalcev, kar je petina manj kot deset let prej.

Kraj je bil od srede 19. stoletja del občine Borovec, od leta 1933 pa občine Kočevska Reka, oddaljene 8 km. Župnija in šola sta bili v Borovcu, oddaljenem slab kilometer.

Pred II. svetovno vojno so bile že porušene štiri od 18 oštevilčenih hiš. V kraju je med zadnjim popisom pred selitvijo Kočevarjev, 31. julija 1941, v petih hišah živelo 17 Slovencev. V okviru šturma Borovec je 25. in 26. novembra 1941 vas zapustilo 49 Nemcev iz devetih hiš. Skica vasi, ki jo je naredila italijanska vojska spomladi leta 1943, kaže naselje kot uničeno. Naseljena naj bi bila le ena hiša. Ob koncu vojne so v vasi našteli 27 oseb. V začetku 50-ih let prejšnjega stoletja je naselje postalo del zaprtega območja Kočevska Reka. Stalnih prebivalcev pa ni imelo več. Inlauf je bil leta 1953 priključen Borovcu. Preostale zidove opuščenih kamnitih hiš so uporabili za gradbeni material.

V začetku leta 1952 je bilo na travniku na južnem robu naselja urejeno moško kazensko taborišče. Postavili so dve večji leseni baraki za kaznjence, barako za paznike in kuhinjo. Taborišče so ogradili z bodečo žico, ograjo in stražnimi stolpi. Za en stražni stolp so uporabili steno zvončnice kapele. Leta 1955 so taborišče ukinili in odstranili vse objekte. Inlauf je ostal del zaprtega območja Kočevska Reka vse do demokratičnih sprememb leta 1990. Leta 2013 so naseljene in skrbno vzdrževane tri hiše. Ob njih so hlevi in pašniki za govedo. Urejena je pešpot na Krempo in več informacijskih tabel.

V vasi je bil ob koncu 19. stoletja rojen veterinar dr. Hans Ganslmayer, profesor za bakteriologijo in serumsko terapijo. Njegove metode zdravljenja živine so kasneje prilagodili tudi za zdravljenje ljudi.

Seznam posestnikov pred preselitvijo kočevskih Nemcev: št. 1 Michitsch (Micholaisch), št. 2 Schager (Jurən), št. 3 Stampfel (Jaklsch), št. 4 Rothel (Miklsch), št. 5 Osterman (Mertsch), št. 7 Poje (Khinigisch), št. 8 Schager (Partaisch), št. 9 Loser (Mattlsch), št. 10 Poje (Lukkisch), št. 11 Stampfel - Ganslmayer (Gruscharsch), št. 12 Trocher (Peatrsch oz. Katn), št. 13 Michitsch (Peatrsch), št. 15 Michitsch (Hatar - Jure). V pripadajočem zaselku Ajbig so bili: št. 14 Stimetz (Prunnsch), št. 16 Skanderlitsch (Stanko), št. 17 Skanderlitsch (Eibiger).


Kapela sv. Kozme in Damijana

Ta zgradba je stala ob kolovozu proti Gornji Brigi, okoli 120 m jugovzhodno od vasi. Podobna je bila večini starejših podružničnih cerkva. Spadala je v župnijo Borovec. Zvončnica je bila na zahodni strani, nad vhodom. Pravokoten tloris ladje je prehajal v peterostrani prezbiterij. Streha je bila prekrita s skodlami. Cerkvica je bila zgrajena najkasneje sredi 18. stoletja. Gotovo ni bila prva kapela v vasi, saj naselje ni moglo živeti brez sakralnega objekta kar dve stoletji. Na zunanjščini je bila letnica 1808, očitno datacija ene izmed prenov. Kasnejša predelava je nekoliko povečala vhod in vsaj okno na severni strani. V cerkvi je bil en sam oltar. V zvoniku sta nekdaj visela dva zvona (1799 in 1849, oba ulita v ljubljanski zvonarni Samassa). Pod odprtinama za zvonove je bila niša s kipom. Podobne niše je bilo mogoče zaslediti na več drugih zvončnicah Kočevske. Glede na ustni vir, kapela ni bila poškodovana med vojno. Podrli so jo skupaj s taboriščem leta 1955. Vidnih ostankov kapele ni več. Kam je izginila oprema, prav tako ni znano. Lipa, ki je rasla ob kapeli, pa še zeleni.

Predstavitev vasi v besedi in sliki

  • All
  • Borovec Pri Kočevki Reki
  • Czmk
  • GLAŽUTA, Karlshütten, Gloschhittn
  • INLAUF, Inlauf, Inlaf
  • Izgubljene Kočevarske Vasi
  • JELENDOL, Hirisgruben
  • KUKOVO, Rapljevo, Kukundorf, Kukndoarf
  • Mitja Ferenc
  • Morobitz
  • Mröbitz
  • Nemška Loka, Unterdeutschau, Agə
  • ONEK, Honegg, Wrneggə
  • RAJHENAV, Reichenau, Reichenagə
  • Rajndol, Reintal, Reintol
  • Tvkocevje
  • VERDRENG Podlesje, Verdreng, Vərdreng