Projekt Izgubljene kočevarske vasi

Izberi jezik

  • O projektu Izgubljene kočevarske vasi

    Od srede 14. stoletja do leta 1942 je bilo na Kočevskem okrog 800 kvadratnih kilometrov veliko nemško jezikovno območje. Nacistična okupacijska oblast, ki je iz večih dežel v Evropi množično preseljevala svoje rojake v rajh, je po italijanski zasedbi Kočevske leta 1941 preselila tudi majhno (okoli 12.000 oseb) nemško narodnostno skupino na Kočevskem. Določili so ji območje ob Savi in Sotli na Spodnjem Štajerskem, s katerega so pred tem izgnali večino Slovencev.Po drugi svetovni vojni je bila usoda kočevskih Nemcev takšna kot usoda drugih Nemcev na Slovenskem. Tiste, ki se ob koncu vojne niso umaknili z nemško vojsko, in tudi nekaj tistih, ki so ostali na Kočevskem, so nove jugoslovanske oblastiizgnale v Avstrijo. Kasneje so se razkropili in naselili po avstrijskih in nemških pokrajinah, precej pa jih je odšlo v ZDA. Izselitev kočevskih Nemcev, vojno opustošenje, povojno propadanje ter načrtno rušenje predvsem sakralnih objektov sredi 50. let prejšnjega stoletja, so imeli za to območje daljnosežne in usodne posledice. Več kot polovica od 176 vasi na Kočevskem je bilo porušenih in jo danes prerašča gozd, od 123 cerkva se jih je ohranilo le 28, od okoli 400 kapelic in znamenj jih najdemo le še desetino. Številna pokopališča so zravnana ali pa so bili nemški nagrobniki na njih odstranjeni. Poleg spremenjene narodnostne podobe so se korenito spremenile tudi gospodarske in lastninske razmere in zemljiška sestava območja.Kraški in gozdni teren Kočevskega Roga je s svojimi globokimi brezni po vojni služil tudi za množične poboje nekaj tisoč vrnjenih domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega gibanja. Kmalu so na tem območju nastala kazenska in delovna taborišča in obsežno zaprto območje s posebnim režimom. Danes le še redki materialni ostanki spominjajo na 600 letno navzočnost nemške narodne skupine sredi slovenskega ozemlja. Na predstavitvenih tablah zato s sliko in besedo odkrivamo podobe nekdanjih vasi, krajine in prebivalcev, ki so stoletja sooblikovali Kočevsko. Avtor teksta: dr. Mitja Ferenc

  • O projektu "Izgubljene kočevarske vasi"

  • 1
  • 2

Ko so iskali primeren prostor za parno žago, so naleteli na močan vodni izvir, imenovan Jama. Količina vode bi zadostovala za delovanje žage. Izvir je bil 13 m globoko, tako da so vodo črpali kar 60 m visoko - v rezervoar ob žagi. Premestitev žage je bila ekonomsko pogojena. V letu 1893 so namreč dogradili železnico do Kočevja in žaga je bila prenesena bližje železniški postaji v Ribnici, do katere je bilo od Jelendola samo 12 km.

Okoli leta 1894 so zgradili delavsko naselje in pomožne obrate: kovačijo, strojno-ključavničarsko delavnico, vodovod s črpalko. Zakupnik žage Anton Šutej je kasneje predelal obrat, verjetno v prvem desetletju 20. stoletja. Povečal je žagalnico, skladišče žaganega lesa in krlišče ter dal dograditi dodatne zgradbe za stanovanja in kantino. Moderniziral je opremo in tako naredil najmodernejši žagarski obrat na Kočevskem. Letno so predelali okoli 10.000 m3 hlodovine. Obrat je vseskozi deloval rentabilno.

Po I. svetovni vojni je žago prevzel Auersperg. Leta 1922 je žaga pogorela, a so jo obnovili. V 30-ih letih je razširila svoje delo in izvozila do 700 vagonov desk v Italijo, Španijo, celo v Afriko. Parne žage, ki je bila med vojno požgana, kasneje niso več obnovili.

Do leta 1933 je Jelendol sodil v občino, župnijo in šolski okoliš Grčarice, nato pa v 5 km oddaljeno občino Dolenja vas. Danes je del občine Ribnica. Prebivalce so v avstrijskih popisih pripisali k naselju Grčarske Ravne. Večinoma so tu živeli in delali Slovenci in Hrvati, med njimi so bile le posamezne nemške družine. Nemci - 15 oseb iz treh družin - so se 8. decembra 1941 izselili na nemško okupacijsko območje v Posavje in Obsotelje. Ob koncu vojne je bila žaga nenaseljena; vse štiri hiše so bile uničene ali močno poškodovane. V 60-ih letih prejšnjega stoletja je naselje imelo dve večji stavbi, stalnih prebivalcev pa ni imelo, občasno so tam prebivali gozdni delavci. Hiše so odstranili v 80-ih letih.

Ostanki naselja, predvsem vodnjaki, povezani s skalami, so vidni tudi v gozdu na desni strani glavne ceste, ki pelje proti Grčaricam. Močne betonske stene, ki jih najdemo sredi gozda, prerasle z mahom in bršljanom spominjajo, da je tod nekoč gospodarila človeška roka.
Druga svetovna vojna je kraj usodno zaznamovala, ne le zaradi uničenja žage. Na območju Jelendola je namreč tudi vojno grobišče, do katerega lahko pridemo, če se vrnemo v smeri Ribnica kakšen kilometer nazaj. Na drevesu bomo opazili manjšo rjavo tablo z napisom Jelendol in križe, narisane na deblih. Ko smo pribl. 200 metrov od ceste, stojimo pred spomenikom. Postavljen je na kraj, kjer so pripadniki Varnostnoobveščevalne službe oktobra 1943 likvidirali 119 vaških stražarjev, ki jih je partizansko sodišče v Ribnici obsodilo na smrt. Z morišča se je rešila ena oseba, ki je svojo rešitev opisala še med vojno. Pripadniki Slovenskega domobranstva so leto po pomoru prekopali žrtve in jih uspeli prepoznati več kot polovico. Med njimi so bile tri ženske. Večino, tj. 90 so jih pokopali na vojaškem pokopališču v Hrovači, ostale pa so sorodniki pokopali v družinskih grobovih.

Predstavitev vasi v besedi in sliki

  • All
  • Borovec Pri Kočevki Reki
  • Czmk
  • GLAŽUTA, Karlshütten, Gloschhittn
  • INLAUF, Inlauf, Inlaf
  • Izgubljene Kočevarske Vasi
  • JELENDOL, Hirisgruben
  • KUKOVO, Rapljevo, Kukundorf, Kukndoarf
  • Mitja Ferenc
  • Morobitz
  • Mröbitz
  • Nemška Loka, Unterdeutschau, Agə
  • ONEK, Honegg, Wrneggə
  • RAJHENAV, Reichenau, Reichenagə
  • Rajndol, Reintal, Reintol
  • Tvkocevje
  • VERDRENG Podlesje, Verdreng, Vərdreng