HRIB PRI KOPRIVNIKU, Büchel, Piechl

Opuščena kočevarska vas leži na razglednem, zaobljenem hribu. Kraj je bil naseljen zelo zgodaj. Na kopastem griču nad nekdanjim zaselkom so arheologi odkrili prazgodovinsko gradišče. Kraj je bil kasneje dolgo neposeljen.

V kočevskem urbarju iz leta 1574 se je vas imenovala Puchl in je štela 6 posesti (hub), razdeljenih na polovice, s 24 posestniki. Število oseb je v kraju naraščalo do leta 1880, ko je v 43 hišah prebivalo 227 oseb. Selitve so zatem povzročile stalen upad. Do leta 1910 se je število zmanjšalo za več kot četrtino (167 ljudi). Podoben trend se je nadaljeval med obema vojnama. Leta 1931 je v 40 hišah živelo 153 oseb. Ob avstrijskih štetjih Slovencev ni bilo. Med obema vojnama, ko so spraševali po mater’nem jeziku, pa so leta 1921 in 1931 našteli 14 oziroma 19 Slovencev.

V jedru naselja, ki sta ga okvirjali glavna in stranska cesta, so bili travniki in sadovnjaki. Sredi območja sta stala cerkev in prostor, imenovan Untərshassi, kjer sta bili kar dve vaški mlaki, imenovani dai Grose Lokkha in dai Bintischiga Lokkha. Vas so imenovali tudi Dorf der Meditz, saj je kar 15 hišnih posestnikov imelo priimek Meditz. V naselju sta bili dve gostilni, ljudje pa so se preživljali s kmetovanjem in gozdarjenjem. Pripravljali so drva, žgali oglje, izdelovali železniške pragove in jih prevažali na postajo v Črnomelj. Pomagali so si še
s sadjarstvom in čebelarjenjem.

Občina, župnija in šola so bili v bližnjem Koprivniku, poldrugi kilometer vstran. Pred drugo svetovno vojno so v vasi popisali več znamenj. Kapelica je stala na južnem robu vasi, ob cesti proti Nemški Loki. Dve znamenji sta stali severno od vasi, ob poti za Koprivnik, in eno na severnem robu vasi.

Nemški prebivalci – 140 oseb iz 34 hiš – so vas zapustili v okviru šturma Koprivnik med 3. in 17. decembrom 1941. Izselile so se družine: Josef Rom, 6 oseb, št. 1; Rudolf Stalzer, 3 osebe, št. 3; Johann Rabuse, 7 oseb, št. 4; Johann Rom, 8 oseb, št. 5; Maria Meditz, 3 osebe, št. 6; Josef Rossi, 5 oseb, št. 9; Johann Meditz, 6 oseb, št. 10; Johann Mille, 6 oseb, št. 11; Josef Rom, 2 osebi, št. 13; Rosalia Meditz, 1 oseba, št. 15; Rudolf Stalzer, 3 osebe, št. 16; Josefa Sterbenz, 2 osebi, št. 17; Josefa Meditz, 1 oseba, št. 19; Eduard Meditz, 6 oseb, št. 22; Alois Stalzer, 7 oseb, št. 23; Josefa Matzelle, 3 osebe, št. 24; Mathias Erker, 4 osebe, št. 25; Franz Meditz, 5 oseb, št. 27; Anton Rossi, 4 osebe, št. 28; Johann Michitsch, 2 osebi, št. 29; Josef Vertatschitsch, 9 oseb, št. 30; Johann Meditz, 2 osebi, št. 35; Florian Stalzer, 4 osebe, št. 36; Johann Rabuse, 4 osebe, št. 37; Mathias Michitsch, 5 oseb, št. 40; Magdalena Meditz, 1 oseba, št. 41; Ursula Stiene, 7 oseb, št. 44; Josef Kump, 3 osebe, št. 47; Maria Kostner, 1 oseba, št. 48; Ferdinand Rabuse, 5 oseb, št. 49; Mathias Oswald, 10 oseb, št. 50; Wilhelm Nick, 5 oseb, št. 51; Maria Kump, 1 oseba, št. 52; Elisabeth Rus, 1 oseba, št. 92 in 4 osebe brez navedbe hišne številke (Anna Kump, Adolf Rus, Sophie Rus, Alois Kobetitsch ).

Poleti 1942 je opuščeno vas s 43 hišami požgala italijanska vojska, po vojni pa vas ni bila več obnovljena in naseljena. Na križišču poti Koprivnik-Hrib-Črnomelj je nagrobnik – spomenik sedmim padlim partizanom; na robu vasi, pod lipo ob cesti Koprivnik-Črnomelj pa stoji spomenik, posvečen spopadu julija 1944 med partizanskimi in nemško-domobranskimi enotami, ki so imele 52 mrtvih in 44 ranjenih.

Vas se je od januarja 1953, ko so t.i. naseljem morali dati pristavke, imenovala Hrib pri Koprivniku.

Ruševine cerkve sv. Martina

Romarska cerkev je bila postavljena leta 1856 na mestu starejše in manjše, ki jo omenja že Valvasor. Stala je na poudarjenem mestu sredi vasi. Imela je zvonik nad vhodom (zidan leta 1878), podolgovato ladjo in ožji, tristrano zaključen prezbiterij. Ob predelavi so zamenjali okna. Verjetno je bil v notranjost strop raven, prezbiterij pa obokan. V zvoniku s korenasto konico so viseli trije zvonovi, ki so jih odpeljali proč med I. svetovno vojno. Ura na zvoniku je bila darilo Johanna Loschteja iz Linza. Del kiparske, rezbarjene opreme je v oskrbi župnije v Dragatušu.