ONEK, Honegg, Wrneggə

Obcestna vas s skoraj vzorčnim tlorisom je bila poimenovana verjetno po tem, da leži na vogalu visoko nad dolino. Prvi naseljenci so bili v teh krajih gotovo že v drugi polovici 15. stoletja, kar potrjuje starost posameznih cerkva na tem območju.

V kočevskem urbarju so leta 1574 zabeležili 8 celih zemljišč (hub), ki so bile že razpolovljene. Polovična posestva so omogočala le skromno preživetje. Prst okoli vasi je plitva. Lega pa je sorazmerno ugodna in sončna.

V 19. stoletju je tu živelo približno 30 posestnikov. Preživljali so se s pašniško živinorejo in sadjarstvom, zlasti z gojenjem jabolk, hrušk in orehov. Razvito je bilo tudi čebelarstvo. Viškov pridelka je bilo malo; zato so morali Onečani zaslužek iskati z delom v gozdu, s prodajanjem drv in žaganega lesa ter s krošnjarjenjem.

Število prebivalcev je bilo ob avstrijskih štetjih brez večjih nihanj: od 180 do 185. Popisa v jugoslovanski državi sta zabeležila: leta 1921 166 prebivalcev in deset let kasneje 139. Več kot eno osebo s slovenskim maternim ali občevalnim jezikom so popisali le na prelomu stoletja (12) in leta 1931 (9).

Zasilna šola je bila v vasi od leta 1846 naprej. Pouk so imeli v različnih zasebnih hišah. Leta 1884 je občina kupila hišo št. 3 in jo preuredila v enorazredno šolo. V šolskem letu 1908/9 so bili prvič vpisani tudi trije slovenski učenci. Do leta 1919 so poučevali v njej le v nemškem jeziku, leta 1930 pa je bil ustanovljen slovenski oddelek. Šolo so obiskovali še učenci iz Mačkovca.

Leta 1931 je bilo v Oneku 37 hiš. Vendar je 22. avgusta 1932 več hiš zgorelo v enem najhujših dokumentiranih požarov na Kočevskem. Med natančnejšim pregledom stanja so v narodnostnem katastru leta 1936 zabeležili 48 oštevilčenih hiš, od katerih jih je bilo 19 praznih in porušenih. Ko so od spomladi 1939 Nemci na Kočevskem lahko ponovno začeli ustanavljati društva Kulturbund, so ga 30. aprila 1939 ustanovili tudi v Oneku.

Ko je leta 1941 Kočevska postala del Kraljevine Italije, so nemške oblasti pozvale Kočevarje, da se preselijo v Posavje in Posotelje. Za to se je jeseni odločilo 111 Kočevarjev iz 29 hiš. Skoraj vsi so bili kmetje, nekaj je bilo delavcev, eden je bil krojač in dva mizarja. Prazno vas je poleti 1942 požgala italijanska vojska.

Izselile so se družine: Tramposch, 5 oseb, št. 1; Hutter, 1 oseba, št. 2; Ostermann, 5 oseb, št. 4; Lackner, 4 osebe, št. 5; Herbst, 4 osebe, št. 6; Lackner, 1 oseba, št. 8; Lackner in Tramposch, 3 osebe, št. 9; Knapfl , 5 oseb, št. 10; Nick, 6 oseb, št. 11; Stimitz, 1 oseba, št. 12; Stimitz, 1 oseba, št. 13; Köstner in Stalzer, 3 oseb, št. 15; Petschauer, 3 osebe, št. 16; Eisenzopf, 4 osebe, št. 17; Köstner, 4 osebe, št. 18; Gramer, 1 oseba, št. 19; Thaler, 5 oseb, št. 21; Lackner, 5 oseb, št. 22; Stefandel in Köstner, 5 oseb, št. 23; Stimpfl , 7 oseb, št. 24; Rankel, 5 oseb, št. 25; Stimpfl , 4 osebe, št. 27; Köstner, 1 oseba, št. 29; Selan in Zwar, 3 osebe, št. 30; Jaklitsch, 2 osebi, št. 40; Knapfl , 3 osebe, št. 42; Mische, 7 oseb, št. 44; Köstner, Michitsch, 1 oseba, št. 46; Köstner in Kump, 5 oseb, št. 47. V dokumentih so brez hišnih številk zapisani še: po 2 osebi iz družin Stimitz in Lackner in po 1 oseba iz družin Gramer, Nick, Stimpfl.

Leta 1947 so v zgrešenem povojnem načrtu za razvoj kmetijskega gospodarstva na Kočevskem načrtovali ureditev oskrbništva v Oneku s pristavami v Mačkovcu, Rajhenavu in Cvišlerjih. Uvajali so zadružno poljedelstvo, sadjarstvo in čebelarjenje, na prvem mestu pa je bila pašniška živinoreja. V izpraznjeno vas so naselili ljudi iz različnih koncev, še največ iz Prekmurja. Leta 1958 so v Oneku ponovno ustanovili šolo, ki pa je delovala samo sedem let. Ko je projekt socialističnega kmetijstva propadel, so v Oneku opusteli in propadli tudi veliki državni hlevi. To je pomenilo zmanjšanje števila prebivalstva, ki pa je v zadnjih letih spet začelo rahlo naraščati. Leta 2012 je v Oneku živelo 43 ljudi.

Na zahodnem robu vasi je stala kapela sv. Kozme in Damijana, v kateri so po II. svetovni vojni še maševali. Že leta1955 je bila brez opreme, v njej je bilo skladišče sena. Kasneje so jo odstranili.

Nad naseljem je priljubljen romarski vrh, planinsko razgledišče Roške pešpoti: Lovski vrh oziroma Annaberg. Pot do vrha je označena z zelenim odtisom medvedje šape na beli podlagi. Na vrhu gore stoji več manjših koč in izstopajoč kovinski stolp za telefonske telekomunikacije, ki degradira naravne elemente. Stalnih prebivalcev tam ni.

Košate lipe pričajo, da je bil vrh simbolno bistveno bolj pomemben. Arheologi so na vrhu evidentirali prazgodovinsko naselbino, železnodobno gradišče z različnimi naselbinskimi plastmi. Na vrhu je od približno leta 1500 stala cerkev sv. Ane, ki so jo podrli sredi petdesetih let 20. stoletja. Na njenem mestu stoji skromen nadomestek, kapelica sv. Ane, postavljena leta 2003.

Formalno sodi pod naselje Onek tudi povojno grobišče pod Krenom, s spominsko kapelo, križi in drugimi obeležji.