KUKOVO, Rapljevo, Kukundorf, Kukndoarf

Nekdanja kočevarska vas leži zahodno od Poloma, v hribovitem in gozdnatem svetu, blizu ceste Struge – Kočevje. Nadmorska višina kraja je 481 m. Občina območja je Kočevje, krajevna skupnost Struge, katastrska občina Polom.

Nekateri raziskovalci menijo, da je kraj dobil ime po rodbini Kuk, drugi pa menijo, da je naselje dobilo ime po griču, ki se mu pravi tudi kuka ali kovka. V srednjem veku je kraj sodil pod čušperško gospostvo. Ležal je na severni meji nekdanjega nemškega jezikovnega otoka, na Kočevskem. Oblikoval se je v obcestni tip naselja.

Vas je ena redkih na Kočevskem, kjer je število prebivalstva naraščalo vse do leta 1900. Ob prelomu stoletja je v 19 hišah prebivalo 128 oseb. Leta zatem so bila leta izseljevanja. Pred I. svetovno vojno je bilo naseljenih še 23 hiš. V njih so živeli 103 ljudje. Med I. in II. svetovno vojno pa so med popisi v jugoslovanski kraljevini zabeležili 22 oziroma 18 naseljenih hiš z 78 prebivalci. Med prebivalci so bili redki tisti, ki so se izrekali kot Slovenci. Leta 1890 je bilo takih 11 oseb, leta 1921 že 22 in deset let kasneje spet le 9. Pred II. svetovno vojno je naselje imelo 24 hišnih številk, med njimi so bili trije domovi prazni, šest pa je bilo porušenih.

Ljudje so se preživljali večinoma s poljedelstvom, sekanjem drv in tesanjem železniških pragov. Pol ure hoda od vasi je bila žaga Ivana Kluna. V 7 km oddaljenem Polomu so bili sedež župnije in občine ter najbližja šola. Po preureditvi občin leta 1933 je Kukovo sodilo k 14 km oddaljenemu Staremu Logu.

Med 27. in 30 novembrom 1941 so se nemški prebivalci izselili v okviru šturma Polom. Odšlo je 70 oseb iz 16 hiš. Preselile so se družine: Wilhelm Högler, 5 oseb, št. 1; Paula Schober, tri osebe, št. 3; Anton Widmer, 6 oseb, št. 4; Klara Gliebe, ena oseba, št. 6; Josef Eppich, 7 oseb, št. 9; Erwald Gliebe, 2 osebi, št. 11; Franz Gliebe, 4 osebe, št. 12; Josef Högler, 5 oseb, št. 14; Maria Gliebe, ena oseba, št. 15; Johann Högler, 9 oseb, št. 16; Johann Högler, 5 oseb, št. 17; Johann Eppich, 5 oseb, št. 19; Stefan Lobe, 5 oseb, št. 21; Johann Sigmund, ena oseba, št. 22; Franz Eppich, 5 oseb, št. 23; Alois Gliebe, 6 oseb, št. 24.

Ob izselitvi kočevskih Nemcev je vas ostala prazna. Poleti 1942 so jo požgale italijanske vojaške enote. Konec vojne vihre je tako vas dočakala nenaseljena in z 12 uničenimi hišami. Tudi opuščeno in zrušeno naselje je administrativno najprej sodilo v kraj Smuka, nato v Stari Log in od leta 1952 v občino Kočevje. Leta 1955 so na Kočevskem ukinili tretjino naselij, med njimi tudi Kukovo. Območje nekdanje vasi Kukovo je bilo leta 1999 priključeno naselju Rapljevo in občini Dobrepolje.

V kraju sta bila rojena brata Gliebe. Franz Gliebe je bil župan Poloma in kasneje – v 30-ih letih 20. stoletja – poleg tega še župan velike občine Stari Log. Njegov brat je bil župnik Josef Gliebe (3. 3. 1873 – 14. 7. 1960). Josef je po duhovniškem posvečenju leta 1896 najprej služboval kot kaplan v Fari, nato leto in pol v Kočevju, od leta 1901 pa v Starem Logu in v Koprivniku ter kratek čas v Kočevski Reki. Leta 1903 je prišel za župnika v Gotenico, kjer je ostal polnih 46 let. Ob preselitvi kočevskih Nemcev ni odšel s svojimi nemški sonarodnjaki, pač pa je ostal v Gotenici. Za sodelovanje z OF je dobil njen zlati znak.

Po vojni pa je moral – tako kot drugi – zapustiti Gotenico, vendar je iz nje na skrivaj odnesel zlati kelih in monštranco, ki sta datirala v leto 1571 in pripadala župnijski cerkvi sv. Ožbolta. Cerkev so po Gliebejevem odhodu do tal porušili. Zaradi uničenja velikega dela cerkva in opreme med vojno in po njej, je monštranca iz sv. Ožbolta eden najbolj kakovostnih ohranjenih delov opreme porušenih kočevarskih cerkva. Danes je na ogled v Pokrajinskem muzeju v Kočevju. Josef Gliebe je po prisilnem odhodu iz Gotenice služboval v Dolenji vasi. Tam je tudi umrl. Pokopan je v Prigorici pri Dolenji vasi, kjer je na cerkvenem zidu tudi plošča v njegov spomin.

Romarska cerkev sv. Antona Padovanskega

Iz starejših zemljevidov lahko razberemo, da so bila v okolici vasi tri znamenja. Toda tu je stala tudi romarska cerkev sv. Antona Padovanskega, na zahodnem robu vasi. Cerkev je bila zgrajena v prvi polovici 19. stoletja. Zamenjala je manjšo predhodnico. Temeljito je bila prenovljena leta 1876. Sodila je v dobo odmevov zrelega baroka. Njeni preprosti oltarji so bili iz srede 19. stoletja. Ker je cerkev po izselitvi Kočevarjev dolgo samevala, so njeno opremo raznesli. Kip sv. Antona Padovanskega je shranjen v cerkvi sv. Neže v Seču. Tja naj bi prenesli tudi sedem postaj Križevega pota. Nekaj druge, manj pomembne opreme, je v župniji Hinje. Dva bronasta zvonova sta v cerkvi v Ratjah.

Cerkev je bila razdrta marca 1980, kot ena zadnjih izmed 95 porušenih cerkva na kočevskem območju. Pred tem je bila leta 1954 nacionalizirana in uporabljena za hlev. Kmalu je začela puščati streha in povesil se je strop. Pod težo snega se je februarja 1969 podrlo ostrešje, tako da sta ostala le obod in zvonik. Cerkveno zidovje je naglo propadalo. Leta 1980 je Kmetijsko gozdarsko podjetje Kočevje prepustilo ostanke stavbe domačinu iz Strug, ki je kamnite zidove v celoti porušil in kamen žgal v apno. V devetdesetih je še bilo mogoče videti manjšo grobljo kamenja, v novem tisočletju pa sledov na terenu skorajda ni.